Pojdi

Pred teboj se neutrudno križajo nesmisli. Zev je vstala s teboj, zarežala se je že v jutru. Sprva si se ji izmikal, napravil načrt za njeno izravnavo: drobni opravki in drobne radosti. Ure pa so ga luščile, zev se je režala vedno bolj zlovešče. Kamorkoli si se ozrl: ona. Razdirala te je, počasi in lakomno, dokler nisi utrujen obsedel na stopnicah za hišo. Pepel je padal v pepelnik, ti pa sploh nisi kadil.
Dobro veš, da je jutri morda ne bo in, da te morda nato lep čas ne bo obiskala. Vseeno si jo zapomni, zapomni si njen nasmeh, zapomni si, kaj ti potiska v obraz.

Pojdi. Naj skozte ne piha veter.

Tam pod drevesom, med hrošči

"V bistvu si skala," mi je rekla, medtem ko sva sedeli pod najinim drevesom. Iz travnika so se navdušeno dvigali hrošči - tisti, ki se malopridno in v konvojih zaletavajo v čelo in vrat -, ko je nadaljevala: "Občutljiva si in čuteča, a te nič ne zlomi. Že dolgo te ni nič zlomilo. Grizeš in to občudujem, grizeš skozi vse in že dolgo ne stojiš več."

Morda je res, morda me zares vidi bolje, kot me vidi kdorkoli drug. Morda je potrtost in tesnoba, ki sta me zagrabili ta večer, nekaj, s čimer bom nonšalantno opravila že jutri zjutraj. Ker si ne bom dajala potuhe in se izmikala. Morda pa je moja volja do življenja zares velika, četudi pokadim preveč cigaret. Morda pa se res ne želim ustavljati ob vseh odlomkih svojega duševnega aparata, kljub temu, da se kanijo pribeležiti v podpodje in bodo tam po svoje brbotali naprej in zase iskali drugačno manifestacijo. Morda pa se bojim ustaviti in pregledati to potrtost, ki se je nenadoma sesedla vame. Ker vem, da ima orjaške in tesno prepletene korenine, katerih odmotavanje bi terjalo preveč časa in pozornosti, s katerima nočem razmetavati. Hudičeva naloga.

Danes zatorej odhajam spat nadvse zmedena in v upanju, da se bo vsebina potrtosti z vsakim ciklom ošibila, dokler ne bo povsem izginila. Utruja me...