Pred teboj se neutrudno križajo nesmisli. Zev je vstala s teboj, zarežala se je že v jutru. Sprva si se ji izmikal, napravil načrt za njeno izravnavo: drobni opravki in drobne radosti. Ure pa so ga luščile, zev se je režala vedno bolj zlovešče. Kamorkoli si se ozrl: ona. Razdirala te je, počasi in lakomno, dokler nisi utrujen obsedel na stopnicah za hišo. Pepel je padal v pepelnik, ti pa sploh nisi kadil.
Dobro veš, da je jutri morda ne bo in, da te morda nato lep čas ne bo obiskala. Vseeno si jo zapomni, zapomni si njen nasmeh, zapomni si, kaj ti potiska v obraz.
Pojdi. Naj skozte ne piha veter.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar