Pank je mrtev

Nekaj jih je, pankerjev namreč. Večinoma se skrivajo po zakotjih velikih mest, kot ostanek neke modne muhe vznemirljivih sedemdesetih in osemdesetih. Nekateri, tisti bolj dosledni, ne nosijo zgolj geselskih oblačil, temveč privzeta gesla kričijo v mikrofone in držijo kitare. Balkan hrani vsaj en muzejski primerek, ki naj služi kot resnica vseh drugih: Damir Avdić.

Avdić je star dečko, pankersko dnino služi že več kot petindvajset let. Že več kot toliko časa, torej, prepeva in brenka na glasbilo. Povečini se vse sliši enako, tričetrtinske, distorzirane, ponavljajoče se melodije, ki kar ne dosežejo vrhunca, nanj morda namiguje le občasna ejakulacija samoglasnika ali dveh (zdi se, da je pank v celoti zavezan glasu "a", medtem ko si metal privzema "o" in r'n'b "u"). Kot je pričakovati od starega pankerja ne bo nanudil razburljivih in svežih kompozicij. To panku ni prav nič mar. Šteje druga, transmuzikalična plat.

Sporočilnost. Establišment panka, rojenega konec sedemdesetih let, je bolj kot katerakoli druga glasbena zvrst, reflektiral lokalno in posredno tudi globalno družbeno stanje ter skušal s to refleksijo izklicati spremembe. Besedila so izgovarjala tisto, kar je bilo pospravljenega v jedru družbenega sistema krivičnosti in eksploatacije, ki je zasužnjil tudi ranljivega človeškega duha, ga spridil, zagradil, pretvoril v neobčutljivega. Pank je napaberkoval vse najbolj toge politične očitnosti. Zdi se junaško, ni kaj.

Moda tudi je. Po času, ki je razstrelil vrhovne reči, so se posamezniki molče spopadali z grozo bivanja, prepričani, da je to njihova individualna in posebna usoda. Pank je izkričal nasprotno: Vsi se plazimo po istem dreku. Izkričal je v fris, ni se valjal po policah knjižnic, tuhtal v akademskem kabinetu ali pa se prihulil vsakokrat, ko bi moral o izsledkih obvestiti množico. "Kapitalizem je kurba", "Vsak sistem je problem", "Niko nikoga ne jebe" so bili hrupni ter prepričani. S tem je šarmiral, zmogel se je zoperstaviti rigidni britanski parlamentarni monarhiji, vzhodnonemškemu in jugoslovanskemu socializmu. Združil je jezne in naveličane, ljudi, ki so trpeli pomanjkanje poguma, da bi proti delovali sami. Gibanje je posojalo ideje in načela, ki so se odzivala na dani čas, neposredno, iskreno in preprosto nagovarjala ljudstvo in aktualizirala potrebo po revoluciji. Podzemlje je vriskalo in bljuvalo upor.
Nato pa je pank postal glasbeni žanr, se izpraznil dejanskih vsebin in zapovedal formo, ki ji je pritaknil arzenal družbeno-političnih izgotovljenih mnenj in mišljenjskih vzorcev. Postal je naivna in razen v redkih primerih – kot je obravnavani Avdić - skoraj brezsramna poza.

Iz pankerskega komposta se Avdić dviga zanosno, še vedno kritičen in trdno zavzet. »Boli nas kurac za gladne« in »Svi su mrtvi« sta le drobiž v nepregledni množici socialnih ter režimskih razočaranj. Čutiti je, da svoje pesmi živi in v svoje medklice predano verjame.
Kljub temu panka to ne bo obudilo od mrtvih. Četudi še vedno niza resnice, so te brezperspektivne, ker jim je ob bok mogoče postaviti serijo drugih resnic, drugačnih argumentov in, končno, nerazrešljivi absurd sveta. Pank je pokopala nerazpoznavna valenca resničnosti – neskončnost individualnih, družbenih, političnih resnic, ki so vse po vrsti že prišle do glasu in veljave v svetu, ki ga nestrpno pogojuje komunikacija. Pank ne zmore, tako kot nič drugega, izreči temeljnega in zato lahko predvsem zabava in kratkočasi, pogosto kratkovidno in otroško srdito. Kar je nekoč učinkovalo lucidno, je danes populizem, zgrajen na zastaranih ugotovitvah, osnutkih kritike, ki ne razpolaga z opcijami rešitve. Da, Damir, vemo, kako dvolična bitja smo, kako močan je naš blase, pa vendar – boš ponudil kaj boljšega? Nam povedal, za kaj naj se borimo?

Pankerski boj je izgubljen. Morda povede drugič, ko se zgodovina zakotali za obdobje ali dva nazaj.

Hg

Jaz sem živo srebro. Tekoča in neulovljiva in izmuzljiva. In, če bi me nekaj ali nekdo ujel, bi me lahko uporabil le za staromodni termometer. Kajti živo srebro je zanimivo, ko prosto pada in potuje in je svobodno, ko se steka v oblike po nedoumljivih algoritmih, samosvoje in predrzno. Da, ukleščiti živo srebro ne pomeni priti mu blizu, se ga dotakniti ali njegovo pot razumeti, vse prej kot to. Zakleniti ga v steklovino ne pomeni, da ga ustaviš. S tem ga preprosto oropaš esence. Gibanja in ritma in svojeglavosti. Morda ga tedaj lahko opazuješ, vendar nikakor kot to, zaradi česar si ga želel.