Hašiš

Počutim se kot bi me nekdo polil z mehčalcem. Ali še bolje - kot da sem se v njem okopala. Posredi je, seveda, bilo nekaj hašiša, vlažnega, dišečega, skrivnostnega hašiša.
Morda je zgornja dikcija preveč ljubeča, pa vendar.

Prejšnji petek se je popolnoma nepričakovano, a zelo na mestu, zaključila ena izmed etap mojega bivanja. Ne morem trditi, da tega še nisem doživljala ali, da se mi to ne bo nikoli več ponovilo, zagotovo pa vem, da se mi ne bo odstiralo v enakih odtenkih.

Gre za preproste stvari: čas, v katerem se raztopiš v tistega, ki ga ljubiš, trenutki, ko se ti maje ogrodje, ko čisto zares začutiš, da le nisi sebstvo, v katerega te želi prepričati doba. Razgrne se ti tvoj neizpodbitni temelj, tvoje čudaštvo, ki ga na skrivaj deliš z ljudmi. To, da si sam, ontološko in eksistencialno, a vse tvoje najbolj skrite sile težijo k nekomu. Uvidiš - vedno znova in znova -, da zavoljo tega si in ostajaš razklan, včasih boleče, včasih indiferentno. Da si, nujno pomeni, da si v paradoksu nikoli dovršene celovitosti.
Razumsko spoznanje je bilo hladno in dlakocepsko, čustva pa so se grmadila in grmela le še v trpljenje, v najbolj zavite hodnike iracionalnega in njegove tesnobe.
Človek bi me lahko označil za hipersenzibilno. A zveni klinično in ne prav. Hipersenzibilni hudo težko najdejo rešitev.
Rešitev vprašanja "Kako naj me to ne stre?" namreč. Stare modrosti navajajo na jogo, meditacijo, srednjo pot, graabljenje peska v tempeljskem vrtu, na vse, kar posameznika približa in obenem priliči Praznini, skratka. Ali bojda. S tem naj bi človek zalepil paket svojega razpršenega jaza, se z njim pomiril in na veke vekomaj živel v nebolečem zavedanju. Bojda.
Z modrostjo starih, ki - ironično - nikoli niso bili naši stari, se na vse pretege strinjam ter se počasi, obolelo in moteno potapljam vanjo. Z vsem spoštovanjem, ki ga premorem. Toda včasih - včasih obvelja tudi čisto poželenje.

Kot pretekli petek, recimo. Spektakularen film, hašiš, alkohol in družba dveh ljubko razigranih prijateljev. Neobremenjeno, skoraj bebasto druženje v soju sveč in medlega brljenja Ljubljane, ob trkanju kozarcev in zapeljivi glasbi. Popolnoma profana, vsakdanja formula, ki pa je učinkovala podobno, kot učinkuje nežna poletna sapa v jetnišnici betona. Sprostila se je napetost ontologije in obstoja skupaj z njegovimi neprespanimi nočmi, neizgovorjenim, padlimi zahtevami in pričakovanji in željami in potrebami, tesnobami, strahovi, odtujenostjo, neprisotnostjo. Vse to se je zamešalo v nekaj hlapljivega, proti jutru pa je že v celoti izhlapelo. Puff.

Ne gre zanikati, da skušam podoben efekt pričarati tudi danes. Ne iz zagate, temveč iz golega užitka. Razmehčani um in čustva se mi zdijo v teh dneh blazno dragocena. Najsi to imenujete eksapizem ali slepota, te noči se predajam Hašišu, da za kratek čas pogoltne nemir.

Zopet

Oni dan je vstala iz postelje in sklenila, da si vzame življenje. Tako, kot dan pred tem.
Zavila se je v kopalni plašč, tudi po šestih letih pranja presenetljivo črn in se posedla na kuhinjski stol. Pred seboj je razgrnila včerajšnji časopis, preletela večje naslove in ga obrnila na zadnjo stran, kjer je razvrščeno vse neobičajno. Med branjem si je z rutinirano kretnjo olupila mandarino in banano, ju pojedla in olupke potisnila na rob mize. Sprehodila se je do hladilnika in s poličke vzela maslo ter se dvignila na prste in na gornji kredenci poiskala med. Oboje si je namazala na kos včerajšnjega kruha in ga pojedla. Žvečila je kot po navadi, hitro in odsekano, skoraj hlastajoče. Okusa si niti tokrat ni zapomnila.
Pred zrcalom v kopalnici je njen obraz bledel. Nanj ni bilo mogoče nalepiti značilnosti, nič takega, kot je brava oči in obrvi, nič takega kot je izraz. Poteze so se spajale v sivilo. Med ščetkanjem zob se je poskusila prepoznati, silila se je v nasmeh. Pa ni šlo, kotički ustnic se niso ukrivili, oči se niso razjasnile, pod žarnico je bila njena koža mrtvaško prosojna. Štrenasti lasje, nekoč tako živi in lepi, so ji objemali vrat in ji čez koničasto ključnico silili med prsi. Počesala si jih je v čvrsto figo, kot že toliko juter poprej, sprva je to počela iz nečimrnosti - figa je njen mladi obraz nekoč omilila, mu vdahnila gosposkost in eleganco -, zadnja leta iz utrujene navade.
Stanovanje je brlelo v svoji zapuščenosti. Praga male garsonjere že nekaj let ni prestopil nihče, razen ostarelega popisovalca plina. Pogrešala je moške, še posebej, kadar se je gola postavila pred ogledalo in resnobno proučevala svoje telo, preštevala njegove madeže, vdrtinice, brazgotine, lise; mislila je, da bi bilo njeno telo lepše, če bi ga vzdrževal tuj dotik. Ga konzerviral.

se nadaljuje...verjetno čisto zares...