Zopet

Oni dan je vstala iz postelje in sklenila, da si vzame življenje. Tako, kot dan pred tem.
Zavila se je v kopalni plašč, tudi po šestih letih pranja presenetljivo črn in se posedla na kuhinjski stol. Pred seboj je razgrnila včerajšnji časopis, preletela večje naslove in ga obrnila na zadnjo stran, kjer je razvrščeno vse neobičajno. Med branjem si je z rutinirano kretnjo olupila mandarino in banano, ju pojedla in olupke potisnila na rob mize. Sprehodila se je do hladilnika in s poličke vzela maslo ter se dvignila na prste in na gornji kredenci poiskala med. Oboje si je namazala na kos včerajšnjega kruha in ga pojedla. Žvečila je kot po navadi, hitro in odsekano, skoraj hlastajoče. Okusa si niti tokrat ni zapomnila.
Pred zrcalom v kopalnici je njen obraz bledel. Nanj ni bilo mogoče nalepiti značilnosti, nič takega, kot je brava oči in obrvi, nič takega kot je izraz. Poteze so se spajale v sivilo. Med ščetkanjem zob se je poskusila prepoznati, silila se je v nasmeh. Pa ni šlo, kotički ustnic se niso ukrivili, oči se niso razjasnile, pod žarnico je bila njena koža mrtvaško prosojna. Štrenasti lasje, nekoč tako živi in lepi, so ji objemali vrat in ji čez koničasto ključnico silili med prsi. Počesala si jih je v čvrsto figo, kot že toliko juter poprej, sprva je to počela iz nečimrnosti - figa je njen mladi obraz nekoč omilila, mu vdahnila gosposkost in eleganco -, zadnja leta iz utrujene navade.
Stanovanje je brlelo v svoji zapuščenosti. Praga male garsonjere že nekaj let ni prestopil nihče, razen ostarelega popisovalca plina. Pogrešala je moške, še posebej, kadar se je gola postavila pred ogledalo in resnobno proučevala svoje telo, preštevala njegove madeže, vdrtinice, brazgotine, lise; mislila je, da bi bilo njeno telo lepše, če bi ga vzdrževal tuj dotik. Ga konzerviral.

se nadaljuje...verjetno čisto zares...