Hašiš

Počutim se kot bi me nekdo polil z mehčalcem. Ali še bolje - kot da sem se v njem okopala. Posredi je, seveda, bilo nekaj hašiša, vlažnega, dišečega, skrivnostnega hašiša.
Morda je zgornja dikcija preveč ljubeča, pa vendar.

Prejšnji petek se je popolnoma nepričakovano, a zelo na mestu, zaključila ena izmed etap mojega bivanja. Ne morem trditi, da tega še nisem doživljala ali, da se mi to ne bo nikoli več ponovilo, zagotovo pa vem, da se mi ne bo odstiralo v enakih odtenkih.

Gre za preproste stvari: čas, v katerem se raztopiš v tistega, ki ga ljubiš, trenutki, ko se ti maje ogrodje, ko čisto zares začutiš, da le nisi sebstvo, v katerega te želi prepričati doba. Razgrne se ti tvoj neizpodbitni temelj, tvoje čudaštvo, ki ga na skrivaj deliš z ljudmi. To, da si sam, ontološko in eksistencialno, a vse tvoje najbolj skrite sile težijo k nekomu. Uvidiš - vedno znova in znova -, da zavoljo tega si in ostajaš razklan, včasih boleče, včasih indiferentno. Da si, nujno pomeni, da si v paradoksu nikoli dovršene celovitosti.
Razumsko spoznanje je bilo hladno in dlakocepsko, čustva pa so se grmadila in grmela le še v trpljenje, v najbolj zavite hodnike iracionalnega in njegove tesnobe.
Človek bi me lahko označil za hipersenzibilno. A zveni klinično in ne prav. Hipersenzibilni hudo težko najdejo rešitev.
Rešitev vprašanja "Kako naj me to ne stre?" namreč. Stare modrosti navajajo na jogo, meditacijo, srednjo pot, graabljenje peska v tempeljskem vrtu, na vse, kar posameznika približa in obenem priliči Praznini, skratka. Ali bojda. S tem naj bi človek zalepil paket svojega razpršenega jaza, se z njim pomiril in na veke vekomaj živel v nebolečem zavedanju. Bojda.
Z modrostjo starih, ki - ironično - nikoli niso bili naši stari, se na vse pretege strinjam ter se počasi, obolelo in moteno potapljam vanjo. Z vsem spoštovanjem, ki ga premorem. Toda včasih - včasih obvelja tudi čisto poželenje.

Kot pretekli petek, recimo. Spektakularen film, hašiš, alkohol in družba dveh ljubko razigranih prijateljev. Neobremenjeno, skoraj bebasto druženje v soju sveč in medlega brljenja Ljubljane, ob trkanju kozarcev in zapeljivi glasbi. Popolnoma profana, vsakdanja formula, ki pa je učinkovala podobno, kot učinkuje nežna poletna sapa v jetnišnici betona. Sprostila se je napetost ontologije in obstoja skupaj z njegovimi neprespanimi nočmi, neizgovorjenim, padlimi zahtevami in pričakovanji in željami in potrebami, tesnobami, strahovi, odtujenostjo, neprisotnostjo. Vse to se je zamešalo v nekaj hlapljivega, proti jutru pa je že v celoti izhlapelo. Puff.

Ne gre zanikati, da skušam podoben efekt pričarati tudi danes. Ne iz zagate, temveč iz golega užitka. Razmehčani um in čustva se mi zdijo v teh dneh blazno dragocena. Najsi to imenujete eksapizem ali slepota, te noči se predajam Hašišu, da za kratek čas pogoltne nemir.

Zopet

Oni dan je vstala iz postelje in sklenila, da si vzame življenje. Tako, kot dan pred tem.
Zavila se je v kopalni plašč, tudi po šestih letih pranja presenetljivo črn in se posedla na kuhinjski stol. Pred seboj je razgrnila včerajšnji časopis, preletela večje naslove in ga obrnila na zadnjo stran, kjer je razvrščeno vse neobičajno. Med branjem si je z rutinirano kretnjo olupila mandarino in banano, ju pojedla in olupke potisnila na rob mize. Sprehodila se je do hladilnika in s poličke vzela maslo ter se dvignila na prste in na gornji kredenci poiskala med. Oboje si je namazala na kos včerajšnjega kruha in ga pojedla. Žvečila je kot po navadi, hitro in odsekano, skoraj hlastajoče. Okusa si niti tokrat ni zapomnila.
Pred zrcalom v kopalnici je njen obraz bledel. Nanj ni bilo mogoče nalepiti značilnosti, nič takega, kot je brava oči in obrvi, nič takega kot je izraz. Poteze so se spajale v sivilo. Med ščetkanjem zob se je poskusila prepoznati, silila se je v nasmeh. Pa ni šlo, kotički ustnic se niso ukrivili, oči se niso razjasnile, pod žarnico je bila njena koža mrtvaško prosojna. Štrenasti lasje, nekoč tako živi in lepi, so ji objemali vrat in ji čez koničasto ključnico silili med prsi. Počesala si jih je v čvrsto figo, kot že toliko juter poprej, sprva je to počela iz nečimrnosti - figa je njen mladi obraz nekoč omilila, mu vdahnila gosposkost in eleganco -, zadnja leta iz utrujene navade.
Stanovanje je brlelo v svoji zapuščenosti. Praga male garsonjere že nekaj let ni prestopil nihče, razen ostarelega popisovalca plina. Pogrešala je moške, še posebej, kadar se je gola postavila pred ogledalo in resnobno proučevala svoje telo, preštevala njegove madeže, vdrtinice, brazgotine, lise; mislila je, da bi bilo njeno telo lepše, če bi ga vzdrževal tuj dotik. Ga konzerviral.

se nadaljuje...verjetno čisto zares...

ljubezen

rada imam jutra. četudi so pogosta, so še vedno dragocena.
rada imam cigarete. njihovo samoto.
rada fukam.
rada se ljubim.
rada zlezem v mehko, toplo, voljno telo.
rada imam svoje telo. čeprav med menstruacijo veliko jem in zato zateče in je težko in okorno.
rada pijem viski in opravljam življenje.
rada intelektualiziram in se zabijam ob lastno nevednost.
rada si prižgem joint in se sprehajam v temi. na mrazu.
rada imam jesen. ker je njen draž subtilen, njena senzualnost tišja, a prodornejša.
rada plešem. ker med plesom ne govorimo.
rada govorim. še raje poslušam. in osupnem.
rada grem. in se tudi rada vrnem.
rada imam čaj.
rada si umijem lase, si jih spnem v figo in razpustim pred njim.
rada imam jazz. njegov hrup, njegove demone, njegovo pravljico.
rada hodim.
rada tičim v budžangasani. še raje v stoji na glavi.
rada se vozim v dežju. toda ne po avtocesti.
rada ugibam, kako svet doživljajo drugi.
rada razsuvam.
rada sem ti všeč.
rada sem ti naporna.
rada sem ti popolnoma tuja.
rada sem ti odveč.
rada imam tišino ljudi.
rada vas gledam, kako bezljate.
rada vas gledam, kako se ljubite.
rada gledam v vašo temo.
rada imam volkove.
rada imam vršanje dreves.
ljubim veter.
ljubim te, ker ničesar ne zahtevaš od mene.
ljubim te, ker ničesar ne zahtevam od tebe.
ljubim te, ker mene ni v tebi.
ljubim te, ker bi tudi brez tebe lahko.
ljubim te, ker skozi mesto lahko hodiva vsak zase in občudujeva pročelja hiš.
ljubim te le.

Pank je mrtev

Nekaj jih je, pankerjev namreč. Večinoma se skrivajo po zakotjih velikih mest, kot ostanek neke modne muhe vznemirljivih sedemdesetih in osemdesetih. Nekateri, tisti bolj dosledni, ne nosijo zgolj geselskih oblačil, temveč privzeta gesla kričijo v mikrofone in držijo kitare. Balkan hrani vsaj en muzejski primerek, ki naj služi kot resnica vseh drugih: Damir Avdić.

Avdić je star dečko, pankersko dnino služi že več kot petindvajset let. Že več kot toliko časa, torej, prepeva in brenka na glasbilo. Povečini se vse sliši enako, tričetrtinske, distorzirane, ponavljajoče se melodije, ki kar ne dosežejo vrhunca, nanj morda namiguje le občasna ejakulacija samoglasnika ali dveh (zdi se, da je pank v celoti zavezan glasu "a", medtem ko si metal privzema "o" in r'n'b "u"). Kot je pričakovati od starega pankerja ne bo nanudil razburljivih in svežih kompozicij. To panku ni prav nič mar. Šteje druga, transmuzikalična plat.

Sporočilnost. Establišment panka, rojenega konec sedemdesetih let, je bolj kot katerakoli druga glasbena zvrst, reflektiral lokalno in posredno tudi globalno družbeno stanje ter skušal s to refleksijo izklicati spremembe. Besedila so izgovarjala tisto, kar je bilo pospravljenega v jedru družbenega sistema krivičnosti in eksploatacije, ki je zasužnjil tudi ranljivega človeškega duha, ga spridil, zagradil, pretvoril v neobčutljivega. Pank je napaberkoval vse najbolj toge politične očitnosti. Zdi se junaško, ni kaj.

Moda tudi je. Po času, ki je razstrelil vrhovne reči, so se posamezniki molče spopadali z grozo bivanja, prepričani, da je to njihova individualna in posebna usoda. Pank je izkričal nasprotno: Vsi se plazimo po istem dreku. Izkričal je v fris, ni se valjal po policah knjižnic, tuhtal v akademskem kabinetu ali pa se prihulil vsakokrat, ko bi moral o izsledkih obvestiti množico. "Kapitalizem je kurba", "Vsak sistem je problem", "Niko nikoga ne jebe" so bili hrupni ter prepričani. S tem je šarmiral, zmogel se je zoperstaviti rigidni britanski parlamentarni monarhiji, vzhodnonemškemu in jugoslovanskemu socializmu. Združil je jezne in naveličane, ljudi, ki so trpeli pomanjkanje poguma, da bi proti delovali sami. Gibanje je posojalo ideje in načela, ki so se odzivala na dani čas, neposredno, iskreno in preprosto nagovarjala ljudstvo in aktualizirala potrebo po revoluciji. Podzemlje je vriskalo in bljuvalo upor.
Nato pa je pank postal glasbeni žanr, se izpraznil dejanskih vsebin in zapovedal formo, ki ji je pritaknil arzenal družbeno-političnih izgotovljenih mnenj in mišljenjskih vzorcev. Postal je naivna in razen v redkih primerih – kot je obravnavani Avdić - skoraj brezsramna poza.

Iz pankerskega komposta se Avdić dviga zanosno, še vedno kritičen in trdno zavzet. »Boli nas kurac za gladne« in »Svi su mrtvi« sta le drobiž v nepregledni množici socialnih ter režimskih razočaranj. Čutiti je, da svoje pesmi živi in v svoje medklice predano verjame.
Kljub temu panka to ne bo obudilo od mrtvih. Četudi še vedno niza resnice, so te brezperspektivne, ker jim je ob bok mogoče postaviti serijo drugih resnic, drugačnih argumentov in, končno, nerazrešljivi absurd sveta. Pank je pokopala nerazpoznavna valenca resničnosti – neskončnost individualnih, družbenih, političnih resnic, ki so vse po vrsti že prišle do glasu in veljave v svetu, ki ga nestrpno pogojuje komunikacija. Pank ne zmore, tako kot nič drugega, izreči temeljnega in zato lahko predvsem zabava in kratkočasi, pogosto kratkovidno in otroško srdito. Kar je nekoč učinkovalo lucidno, je danes populizem, zgrajen na zastaranih ugotovitvah, osnutkih kritike, ki ne razpolaga z opcijami rešitve. Da, Damir, vemo, kako dvolična bitja smo, kako močan je naš blase, pa vendar – boš ponudil kaj boljšega? Nam povedal, za kaj naj se borimo?

Pankerski boj je izgubljen. Morda povede drugič, ko se zgodovina zakotali za obdobje ali dva nazaj.

Hg

Jaz sem živo srebro. Tekoča in neulovljiva in izmuzljiva. In, če bi me nekaj ali nekdo ujel, bi me lahko uporabil le za staromodni termometer. Kajti živo srebro je zanimivo, ko prosto pada in potuje in je svobodno, ko se steka v oblike po nedoumljivih algoritmih, samosvoje in predrzno. Da, ukleščiti živo srebro ne pomeni priti mu blizu, se ga dotakniti ali njegovo pot razumeti, vse prej kot to. Zakleniti ga v steklovino ne pomeni, da ga ustaviš. S tem ga preprosto oropaš esence. Gibanja in ritma in svojeglavosti. Morda ga tedaj lahko opazuješ, vendar nikakor kot to, zaradi česar si ga želel.

Pojdi

Pred teboj se neutrudno križajo nesmisli. Zev je vstala s teboj, zarežala se je že v jutru. Sprva si se ji izmikal, napravil načrt za njeno izravnavo: drobni opravki in drobne radosti. Ure pa so ga luščile, zev se je režala vedno bolj zlovešče. Kamorkoli si se ozrl: ona. Razdirala te je, počasi in lakomno, dokler nisi utrujen obsedel na stopnicah za hišo. Pepel je padal v pepelnik, ti pa sploh nisi kadil.
Dobro veš, da je jutri morda ne bo in, da te morda nato lep čas ne bo obiskala. Vseeno si jo zapomni, zapomni si njen nasmeh, zapomni si, kaj ti potiska v obraz.

Pojdi. Naj skozte ne piha veter.

Tam pod drevesom, med hrošči

"V bistvu si skala," mi je rekla, medtem ko sva sedeli pod najinim drevesom. Iz travnika so se navdušeno dvigali hrošči - tisti, ki se malopridno in v konvojih zaletavajo v čelo in vrat -, ko je nadaljevala: "Občutljiva si in čuteča, a te nič ne zlomi. Že dolgo te ni nič zlomilo. Grizeš in to občudujem, grizeš skozi vse in že dolgo ne stojiš več."

Morda je res, morda me zares vidi bolje, kot me vidi kdorkoli drug. Morda je potrtost in tesnoba, ki sta me zagrabili ta večer, nekaj, s čimer bom nonšalantno opravila že jutri zjutraj. Ker si ne bom dajala potuhe in se izmikala. Morda pa je moja volja do življenja zares velika, četudi pokadim preveč cigaret. Morda pa se res ne želim ustavljati ob vseh odlomkih svojega duševnega aparata, kljub temu, da se kanijo pribeležiti v podpodje in bodo tam po svoje brbotali naprej in zase iskali drugačno manifestacijo. Morda pa se bojim ustaviti in pregledati to potrtost, ki se je nenadoma sesedla vame. Ker vem, da ima orjaške in tesno prepletene korenine, katerih odmotavanje bi terjalo preveč časa in pozornosti, s katerima nočem razmetavati. Hudičeva naloga.

Danes zatorej odhajam spat nadvse zmedena in v upanju, da se bo vsebina potrtosti z vsakim ciklom ošibila, dokler ne bo povsem izginila. Utruja me...