Dolgo je tega, kar sem odkrila kako zanimivo, izzivalno in zabavno rec. Ne morem trditi, da mi je v zivljenju posebej dolgcas, ze nekaj casa namrec napredujem po isti poti, ki sem ji popolnoma predana, na kateri vseskozi odkrivam male, pisane dragulje ter se obenem spotikam ob balvanih frustracij. To pot dolocajo performativne umetnosti, kot se jim dandanes rece, ki mi omogocajo, da svet spoznavam holisticno, ne skozi ustaljene kulture bodisi telesa bodisi razuma. Zato jih ljubim ali, se bolje, zato sem jih izbrala za kljucno manifestacijo mojega bitja. Moj odnos do izbrane poti je vecplasten in kompleksen, v jedru nepreprican, a ga kljub temu snuje neodtujljiva zvestoba.
Danes se mi je priblizala druga, a pravzaprav ne toliko drugacna sladkost: plezanje. Doslej sem napaberkovala zgolj dve travmaticni izkusnji, za kateri krivim bivsega fanta, dobrega in pogumnega plezalca, ki pa svoje mozate plezalske dikcije nikoli ni prilagodil obcutljivemu dekletovemu usesu. Po vseh "Dej ze vpni, no", "levo roko na gornji oprimek, desno nogo na policko, pa se gor potegni", "v bistvu ti zdejle plezas sestko, ne stirke" se je moje navdusenje odlocilno zamajalo.
Po dveh letih karantene sem torej stopila k njej - k trdi, ponekod krusljivi, samozadostni in indiferentni Skali, ki nikogar ne vabi vase, a prav tako nikogar ne odriva. Po kratkih, koristnih in mirno, blagozvocno ter upostevajoce predanih nasvetih sem se zarila vanjo in jo preplezala. Prvi vzpon so spreletavale bojazni in spomini in nizko samozaupanje, drugega ter vse nadaljne pa je pospremila zgolj tezka, aritmicna sapa. Ne zgolj to, seveda. Ocarala me je milost te poti: morda se, preden se podas nanjo, zdi, da je njena velicina v rezultatu, v trenutku, ko se dotaknes konca. Morda se uspeh zdi edino objektivno gonilo, edini motor tega precudnega pocetja. Morda ne gre za nic drugega, kot se za en predikat vec, ki olepsava in bogati izdelek, ki ga imeujemo 'Clovek' ter je zatorej navznoter prazen, navzven pa blescav.
Meni se ta pot kaze popolnoma prazna, neosmisljena, neusmerjena. Nicesar ne proizvaja in to je njena lepota in vrednost. Da, neizpodbitno dejstvo je, da ucinkuje na telo, ga napne in oblikuje in prezraci ter hkrati razvedri duha, toda to je borno in to ze poznam. Dragocena je, ker mi je predstavila mir, rokovala sem se s praznino in nesmislom, ne da bi me to potrlo, ne da bi vzklikala svoj "zakaj", "kaj pa zdaj", "cemu". Nic je prisel in prisedel in lahko sem se mu ponudila. Pa naj se slisi vulgarno. Obcutek telesa, ki se pritiska ob hladni kamen, misli, ki se zatikajo v majhne epizode, ki ne vstopajo v vrednostna razmerja in ne razvijajo vprasanj, niti odgovorov - ali sploh lahko govorim o misli -, veter, ki cese hrbet in lase, sonce, ki barva vrat in senci planjave, nic preteklosti in nic prihodnosti. Vrnila sem bom, kmalu in zagotovo in pogosto.
...
ponedeljek, 8. junij 2009
petek, 5. junij 2009
Herz aus Glas
Dez je beton mokril priblizno tako odlocno, kot danes. Bil je februar, siv, snega in svetlobe od nikoder ze nekaj dni. Vikend sva prezivela v stanovanju, na sobotno jutro mi je uspel zgolj kratek sprehod do trgovine, on pa je, spodvit pod odejo, ze pripravljal prvo pregresno smotko. Zajtrkovala sva v tisini, menda se je v ozadju ciklala kompilacija popevk Leeja Hazelwooda in Nancy Sinatra. Prebirala sva casopisne priloge, pila kavo in se pocasi omamljala. Molcala sva dolgo, nikakor v nelagodju, preden sva v toplo, stojece vzdusje pripustila svoje zaspane, zaradi vremena in raztresenega tedna nekoliko mracne misli. Spomnim se, da mi je govoril o tem, kako ujetega se pocuti, ker mora izpolnjevati naloge, s katerimi se ne strinja, medtem ko bi bilo zivljenje lahko precej enostavno, raztegnjeno v epizodah milovanja z menoj. Seveda je vse povedal lepse in temeljiteje, kot jaz, govoril je namrec veliko in rad, tako zanosno, da je pogosto pozabil, da sedim nasproti njega.
Pritrjevala sem mu, v tistem februarju sva se oba na vse pretege branila sveta, ki se je kazal kot zverizena gmota, ki je stiskala goltanec. Zato sva se neredko zapirala med stene ter govorila, poslusala glasbo in brala, gradila svoje eskapisticno kraljestvo. Ceprav je bila doba trpka, sva se imela lepo, med naju se ni zasekala bolezen.
Dolge vecere sva prezivljala s filmskimi klasikami, znova me je prepriceval v Godarda, jaz pa njega v Bergmana. Ko se nisva mogla dogovoriti, je iz stojala povlekel Herzogovega Agguira ali Herz aus Glas. Osvojila sta me oba, prvi z norim, objestnim in pozeljivim Klausom, drugi s svojo halucinantnostjo. Cetudi ima mocno pripovedno linijo, mi ni ostala v spominu, vem, da je postavljena v umisljeno alpsko vas, zrastlo na steklarski obrti, ki jo industrijska mehanizacija pocasi peha v nemilost in propad. Film je postopoma izgubljal zavest, skupaj z ljudmi, dramaturgija je razpadala, kadri so se zatikali v statiki in praznih, odsotnih pogledih protagonistov, ki niso govorili, ampak hlastajoc za zrakom izpuscali medmete. Kot receno, moj spomin dejstva rad prehiteva, popolnoma mogoce je, da jih napak poudarjam, se vec, sentimentalizacija preteklosti ima rada mlade.
Kakorkoli, tisci me tisti cas in tisti film, saj bi mu ob bok lahko postavila marsikateri dezevni dan. Tisci me podoba cloveka, ki stoji dolg in raven ter strmi v manjsega in skljucenega sovascana, kot bi si ne mogla
Pritrjevala sem mu, v tistem februarju sva se oba na vse pretege branila sveta, ki se je kazal kot zverizena gmota, ki je stiskala goltanec. Zato sva se neredko zapirala med stene ter govorila, poslusala glasbo in brala, gradila svoje eskapisticno kraljestvo. Ceprav je bila doba trpka, sva se imela lepo, med naju se ni zasekala bolezen.
Dolge vecere sva prezivljala s filmskimi klasikami, znova me je prepriceval v Godarda, jaz pa njega v Bergmana. Ko se nisva mogla dogovoriti, je iz stojala povlekel Herzogovega Agguira ali Herz aus Glas. Osvojila sta me oba, prvi z norim, objestnim in pozeljivim Klausom, drugi s svojo halucinantnostjo. Cetudi ima mocno pripovedno linijo, mi ni ostala v spominu, vem, da je postavljena v umisljeno alpsko vas, zrastlo na steklarski obrti, ki jo industrijska mehanizacija pocasi peha v nemilost in propad. Film je postopoma izgubljal zavest, skupaj z ljudmi, dramaturgija je razpadala, kadri so se zatikali v statiki in praznih, odsotnih pogledih protagonistov, ki niso govorili, ampak hlastajoc za zrakom izpuscali medmete. Kot receno, moj spomin dejstva rad prehiteva, popolnoma mogoce je, da jih napak poudarjam, se vec, sentimentalizacija preteklosti ima rada mlade.
Kakorkoli, tisci me tisti cas in tisti film, saj bi mu ob bok lahko postavila marsikateri dezevni dan. Tisci me podoba cloveka, ki stoji dolg in raven ter strmi v manjsega in skljucenega sovascana, kot bi si ne mogla
četrtek, 4. junij 2009
Fuck you or die trying! ali Management
Včasih bi ga vprašala kaj konkretnega, pa si ne upam. Pravzaprav nočem drezati, nikakor si še nisva tako blizu, da bi ga lahko napadla z lastnimi lično izdelanimi koncepcijami. Se pa vsekakor veselim te možnosti. Če bo do nje prišlo, kakopak.
V čustvu do njega nisem strastna na način, na kakršnega sem bila nekoč. Veliko manj norosti je v moji ljubezni, veliko več distance, veliko več ozaveščenosti. Ali enostavneje: veliko več razuma. Tistemu kotrljanju v trebuhu kakor da ne dovolim, da bi hreščalo. Vem, da je pristno, toda...
Ljubezen leži pred menoj razdrta in razdelana, opazujem jo v njenih mehanizmih in skoraj laboratorijsko cepim njene patologije, ideale, iluzije, kompenzacije, tudi sanjarjenje in obljube o "za vedno". Sproti beležim vmesni prostor med menoj in njim ter ga skoraj mantrično utrjujem, da bi ne zdrsnila v potrebo po Uniji. Prehudo me je bolela zadnja izkušnja, da bi ponovila običajne napake zanosnih zaljubljencev.
Kljub naporom, ki sem jih prečila, da sem ponotranjila, kar je sprevidel razum, ostajam človek iz mesa, krvi, potu in zgodovine. Nisem nič več kot brodolomec, ki ga je skupaj z nujnimi pripomočki in nepotrebno šaro naplavilo na obalo čudovitega, prostranega otoka, skozi goščavo katerega si je pred menoj že utirala pot četa sotrpinov. Ali sočutečih.
Želim si njegove bližine, topline, pozornosti. Želim si brezkončnih sobotnih zajtrkov, strastnih debat ob vinu in ribi, molčanja in strmenja v podobe, ki jih nariše zimska svetloba, utrujenega hehetanja in medmetov, razlik in presečišč. Vsega tega si želim in svojih želja se ne bojim. Da bi se izpolnile ne morem ničesar zahtevati ali prositi, lahko kvečjemu predlagam. In nenazadnje spoštujem.
Vseeno pa se v mojem zivljenju nizajo dnevi, ko je emocija nenasitna. Tako sem danes svitanje prelezala v blagi jezi in razocaranju, ker nisem dobila, kar sem hotela ali, se bolje, po cemer sem hrepenela. Samo nekaj odobravajocih glasov, ne hladu. A je ze tako, da smo v marsicem sami, predvsem tedaj, ko izravnavamo manko. Lahko se obesimo na drugega, nadvse prirocno je, a hkrati najbolj unicevalno. Rebalans morda vzdrzi moment ali dva, nato pa se pojavi zahteva po vnovicni potrditvi. In takoj zatem spet. In spet. In spet. V nedogled, vse, dokler se moznosti izrekanja in dejanj ne izcrpajo ter zapadejo v velik, mogocen, bolec zev.
Kako potemtakem ravnati, kadar so razumske kapacitete osiromasene, celo tope, ker jih je nazrl bodisi alkohol bodisi sta ucinkovala predmenstrualna posast ali stres? Metoda, ki sem jo ustolicila v zadnjem letu, je enostavna in sestoji iz treh stopenj.
1. Privosci si nekaj histerije, rezi se, blebetaj tjavendan, poisci nekoga, s katerim se lahko o tem pogovoris, nikakor zadevne osebe. Ob tem ne pozabi na humor - ta vzpostavlja ravnodusnost in objekt oddaljuje.
2. Stori kaj povsem profanega. Kot zenska si, torej, lahko obrijem noge ali umijem lase. Nic manj ucinkovito ni prebiranje clankov v dnevnem casopisju.
3. Nazadnje preglej svoja obcutja. Ne pozabi, da se bodo ob priloznosti ponovila, zato jim pristavi trd in neizprosen sklep.
Da sem svoje privatne bolesti odpravila, sem se namenila na trznico in v kosaro sestrelila kilogram cesenj, nektarin, jabolk, kumar, paradiznika in cvrsto glavo ledenke. Kaj se je s surovinami zgodilo zatem, niti ni vazno. Pomembno je, da sem se pomenkovala s starcki z iskrivimi ocmi in tresocimi rokami. Se posebej me je ocaral tisti, ki mi je prodal hrustljavo zelenje: z nevsiljivo naklonjenostjo, pospremljeno s stavkom "Taka lepa deklina si pa zasluzi se kaki bonus" je v vrecko stlacil se domace korenje in petersilj ter se nezno nasmehnil. Dobrodusen ata, v njem nisem slutila tiste odurne naslade moskih, ki obhajajo svojo neobstojeco potenco. Ton njegovega glasu je bil spostljiv in rahel. Pa se malo krhek se mi je zdel, pocasnih gest in previdnih gibov, obkoljen z goro zelenjave in kozarci medu.
Za prizemljitev so potrebna mala, a nadrobno izbrana sredstva. Moja so mi kar vsec.
V čustvu do njega nisem strastna na način, na kakršnega sem bila nekoč. Veliko manj norosti je v moji ljubezni, veliko več distance, veliko več ozaveščenosti. Ali enostavneje: veliko več razuma. Tistemu kotrljanju v trebuhu kakor da ne dovolim, da bi hreščalo. Vem, da je pristno, toda...
Ljubezen leži pred menoj razdrta in razdelana, opazujem jo v njenih mehanizmih in skoraj laboratorijsko cepim njene patologije, ideale, iluzije, kompenzacije, tudi sanjarjenje in obljube o "za vedno". Sproti beležim vmesni prostor med menoj in njim ter ga skoraj mantrično utrjujem, da bi ne zdrsnila v potrebo po Uniji. Prehudo me je bolela zadnja izkušnja, da bi ponovila običajne napake zanosnih zaljubljencev.
Kljub naporom, ki sem jih prečila, da sem ponotranjila, kar je sprevidel razum, ostajam človek iz mesa, krvi, potu in zgodovine. Nisem nič več kot brodolomec, ki ga je skupaj z nujnimi pripomočki in nepotrebno šaro naplavilo na obalo čudovitega, prostranega otoka, skozi goščavo katerega si je pred menoj že utirala pot četa sotrpinov. Ali sočutečih.
Želim si njegove bližine, topline, pozornosti. Želim si brezkončnih sobotnih zajtrkov, strastnih debat ob vinu in ribi, molčanja in strmenja v podobe, ki jih nariše zimska svetloba, utrujenega hehetanja in medmetov, razlik in presečišč. Vsega tega si želim in svojih želja se ne bojim. Da bi se izpolnile ne morem ničesar zahtevati ali prositi, lahko kvečjemu predlagam. In nenazadnje spoštujem.
Vseeno pa se v mojem zivljenju nizajo dnevi, ko je emocija nenasitna. Tako sem danes svitanje prelezala v blagi jezi in razocaranju, ker nisem dobila, kar sem hotela ali, se bolje, po cemer sem hrepenela. Samo nekaj odobravajocih glasov, ne hladu. A je ze tako, da smo v marsicem sami, predvsem tedaj, ko izravnavamo manko. Lahko se obesimo na drugega, nadvse prirocno je, a hkrati najbolj unicevalno. Rebalans morda vzdrzi moment ali dva, nato pa se pojavi zahteva po vnovicni potrditvi. In takoj zatem spet. In spet. In spet. V nedogled, vse, dokler se moznosti izrekanja in dejanj ne izcrpajo ter zapadejo v velik, mogocen, bolec zev.
Kako potemtakem ravnati, kadar so razumske kapacitete osiromasene, celo tope, ker jih je nazrl bodisi alkohol bodisi sta ucinkovala predmenstrualna posast ali stres? Metoda, ki sem jo ustolicila v zadnjem letu, je enostavna in sestoji iz treh stopenj.
1. Privosci si nekaj histerije, rezi se, blebetaj tjavendan, poisci nekoga, s katerim se lahko o tem pogovoris, nikakor zadevne osebe. Ob tem ne pozabi na humor - ta vzpostavlja ravnodusnost in objekt oddaljuje.
2. Stori kaj povsem profanega. Kot zenska si, torej, lahko obrijem noge ali umijem lase. Nic manj ucinkovito ni prebiranje clankov v dnevnem casopisju.
3. Nazadnje preglej svoja obcutja. Ne pozabi, da se bodo ob priloznosti ponovila, zato jim pristavi trd in neizprosen sklep.
Da sem svoje privatne bolesti odpravila, sem se namenila na trznico in v kosaro sestrelila kilogram cesenj, nektarin, jabolk, kumar, paradiznika in cvrsto glavo ledenke. Kaj se je s surovinami zgodilo zatem, niti ni vazno. Pomembno je, da sem se pomenkovala s starcki z iskrivimi ocmi in tresocimi rokami. Se posebej me je ocaral tisti, ki mi je prodal hrustljavo zelenje: z nevsiljivo naklonjenostjo, pospremljeno s stavkom "Taka lepa deklina si pa zasluzi se kaki bonus" je v vrecko stlacil se domace korenje in petersilj ter se nezno nasmehnil. Dobrodusen ata, v njem nisem slutila tiste odurne naslade moskih, ki obhajajo svojo neobstojeco potenco. Ton njegovega glasu je bil spostljiv in rahel. Pa se malo krhek se mi je zdel, pocasnih gest in previdnih gibov, obkoljen z goro zelenjave in kozarci medu.
Za prizemljitev so potrebna mala, a nadrobno izbrana sredstva. Moja so mi kar vsec.
sreda, 3. junij 2009
Kako se razgaliti v dveh korakih?
19.2.2008:
So bolezni, hujše od bolezni,
so bolečine, ki ne bolijo, niti v duši,
a so boleče bolj kot druge.
So sanjane tesnobe, bolj realne
kot tiste, ki nam jih prinese življenje, so občutki,
občuteni samo s tem, da si jih predstavljamo,
ki so bolj naši kot naše lastno življenje.
Toliko vsega, kar brez obstajanja
obstaja, nenehno obstaja,
in nenehno je naše in mi ...
Nad zelenim vrtinčenjem širne reke
beli cirkumfleksi galebov...
Nad dušo nekoristno valovanje
tega, česar ni bilo, ne more biti in je vse.
Daj mi še vina, ker je življenje nič.
/Fernando Pessoa/
2.8.2008: Redkokdo - ce kdo - me navdaja z enakim obcutjem tako v realnosti, kot v sanjskem svetu. Ti priklices na obeh straneh krhko, a nezlomljivo polnost. Dobro jutro v Baskijo! /sms od MC/
So bolezni, hujše od bolezni,
so bolečine, ki ne bolijo, niti v duši,
a so boleče bolj kot druge.
So sanjane tesnobe, bolj realne
kot tiste, ki nam jih prinese življenje, so občutki,
občuteni samo s tem, da si jih predstavljamo,
ki so bolj naši kot naše lastno življenje.
Toliko vsega, kar brez obstajanja
obstaja, nenehno obstaja,
in nenehno je naše in mi ...
Nad zelenim vrtinčenjem širne reke
beli cirkumfleksi galebov...
Nad dušo nekoristno valovanje
tega, česar ni bilo, ne more biti in je vse.
Daj mi še vina, ker je življenje nič.
/Fernando Pessoa/
2.8.2008: Redkokdo - ce kdo - me navdaja z enakim obcutjem tako v realnosti, kot v sanjskem svetu. Ti priklices na obeh straneh krhko, a nezlomljivo polnost. Dobro jutro v Baskijo! /sms od MC/
Milost, teznost, pijanost
Jebiga, vzhicena sem. Po popolnem dnu se venomer prileze drugacna manicna faza, lubricirana z utrujenostjo, vinom in borovnicevim zganjem.
Prispela sem v drugo mesto, za menoj je vec kot tri mesece poti, procesa, introspekcije, prevprasevanja, solz, smeha, erotike, dela, plesa, dekonstrukcije in destrukcije. Vsega ni moc sesiti v tkanino besed, verjetno bom, ko se pot konca, zbirala in sestavljala delce se dolgo zatem. Postavljena sem v hiperrealnost, tukajsnja situacija se ne more meriti z vsakdanom, ki sem se ga ze naucila obvladovati s pojmi in za katerega ze znam poiskati primerne mehanizme. Pravzaprav ne znam o tem - se posebej, kadar sem pijana - povedati cisto nic.
Sestnajst ljudi je ta vecer sedelo za mizo, jedlo in pilo. Vmes jaz, razlomljena in nezna, utrujena in zaljubljena. Govorili smo o cemer pac govorijo skupine, kadar prevec jedo in prevec pijejo, navadno se vse iztece v petje in zibanje in emocionalno poplavo. Danes je k sreci prevladoval humor, dober, cvrst, izviren humor. Kontekst ni pomemben, v tem trenutku nisem naklonjena suhi deskripciji. Kar me je prineslo v medmrezje, je ta poseben, redek obcutek milosti, ki se naseli pod prsnico in sili na plano ter navsezadnje zaropota v trebuhu. Radost, da sem izpostavljena dogodkom, ki bi jim navadno ubezala, ljudem, ki so mi zvesti, a v esenci tuji, vprasanjem, na katera odgovarjam vsak dan sproti in z vsakim dnem drugace. Da sedim na postelji ob premicni steni, za katero blago smrcita dva fantica in bingljam z nogami, da se luci v stanovanju pocasi ugasajo, niti voda ne tece iz pip. Da se pocutim neznansko samo, a me to niti malo ne plasi. Da v ozadju skripajo Radiohead, ki jih za spremembo nisem nastavila jaz, ampak Marko. Da se bom zbudila v oranzno jutro nad reko. Da bom pokadila se zadnjo cigareto in pustila, da to obcutje izzveni. Spisek je skorajda nerazpoznaven.
Nadaljevala bi v nedogled, vendar bi v tem razpuscenem toku zapisovanja slej kot prej trcila ob vse, kar boli in, kar ne sije s tako carobnim sijajem, kot ta vecer. Naletela bi na tisto drugo osamljenost in na tisto drugacno izpostavljenost. Ampak recimo, da topot zakljucujem tik preden omama popusti. Malo preden si krcevito zazelim, da bi zaspala v ljubecem objemu, na varnem pred vsem, kar morebiti prezi za vogalom.
Prispela sem v drugo mesto, za menoj je vec kot tri mesece poti, procesa, introspekcije, prevprasevanja, solz, smeha, erotike, dela, plesa, dekonstrukcije in destrukcije. Vsega ni moc sesiti v tkanino besed, verjetno bom, ko se pot konca, zbirala in sestavljala delce se dolgo zatem. Postavljena sem v hiperrealnost, tukajsnja situacija se ne more meriti z vsakdanom, ki sem se ga ze naucila obvladovati s pojmi in za katerega ze znam poiskati primerne mehanizme. Pravzaprav ne znam o tem - se posebej, kadar sem pijana - povedati cisto nic.
Sestnajst ljudi je ta vecer sedelo za mizo, jedlo in pilo. Vmes jaz, razlomljena in nezna, utrujena in zaljubljena. Govorili smo o cemer pac govorijo skupine, kadar prevec jedo in prevec pijejo, navadno se vse iztece v petje in zibanje in emocionalno poplavo. Danes je k sreci prevladoval humor, dober, cvrst, izviren humor. Kontekst ni pomemben, v tem trenutku nisem naklonjena suhi deskripciji. Kar me je prineslo v medmrezje, je ta poseben, redek obcutek milosti, ki se naseli pod prsnico in sili na plano ter navsezadnje zaropota v trebuhu. Radost, da sem izpostavljena dogodkom, ki bi jim navadno ubezala, ljudem, ki so mi zvesti, a v esenci tuji, vprasanjem, na katera odgovarjam vsak dan sproti in z vsakim dnem drugace. Da sedim na postelji ob premicni steni, za katero blago smrcita dva fantica in bingljam z nogami, da se luci v stanovanju pocasi ugasajo, niti voda ne tece iz pip. Da se pocutim neznansko samo, a me to niti malo ne plasi. Da v ozadju skripajo Radiohead, ki jih za spremembo nisem nastavila jaz, ampak Marko. Da se bom zbudila v oranzno jutro nad reko. Da bom pokadila se zadnjo cigareto in pustila, da to obcutje izzveni. Spisek je skorajda nerazpoznaven.
Nadaljevala bi v nedogled, vendar bi v tem razpuscenem toku zapisovanja slej kot prej trcila ob vse, kar boli in, kar ne sije s tako carobnim sijajem, kot ta vecer. Naletela bi na tisto drugo osamljenost in na tisto drugacno izpostavljenost. Ampak recimo, da topot zakljucujem tik preden omama popusti. Malo preden si krcevito zazelim, da bi zaspala v ljubecem objemu, na varnem pred vsem, kar morebiti prezi za vogalom.
Naročite se na:
Objave (Atom)
