Zen in umetnost vzdrzevanja

Dolgo je tega, kar sem odkrila kako zanimivo, izzivalno in zabavno rec. Ne morem trditi, da mi je v zivljenju posebej dolgcas, ze nekaj casa namrec napredujem po isti poti, ki sem ji popolnoma predana, na kateri vseskozi odkrivam male, pisane dragulje ter se obenem spotikam ob balvanih frustracij. To pot dolocajo performativne umetnosti, kot se jim dandanes rece, ki mi omogocajo, da svet spoznavam holisticno, ne skozi ustaljene kulture bodisi telesa bodisi razuma. Zato jih ljubim ali, se bolje, zato sem jih izbrala za kljucno manifestacijo mojega bitja. Moj odnos do izbrane poti je vecplasten in kompleksen, v jedru nepreprican, a ga kljub temu snuje neodtujljiva zvestoba.

Danes se mi je priblizala druga, a pravzaprav ne toliko drugacna sladkost: plezanje. Doslej sem napaberkovala zgolj dve travmaticni izkusnji, za kateri krivim bivsega fanta, dobrega in pogumnega plezalca, ki pa svoje mozate plezalske dikcije nikoli ni prilagodil obcutljivemu dekletovemu usesu. Po vseh "Dej ze vpni, no", "levo roko na gornji oprimek, desno nogo na policko, pa se gor potegni", "v bistvu ti zdejle plezas sestko, ne stirke" se je moje navdusenje odlocilno zamajalo.

Po dveh letih karantene sem torej stopila k njej - k trdi, ponekod krusljivi, samozadostni in indiferentni Skali, ki nikogar ne vabi vase, a prav tako nikogar ne odriva. Po kratkih, koristnih in mirno, blagozvocno ter upostevajoce predanih nasvetih sem se zarila vanjo in jo preplezala. Prvi vzpon so spreletavale bojazni in spomini in nizko samozaupanje, drugega ter vse nadaljne pa je pospremila zgolj tezka, aritmicna sapa. Ne zgolj to, seveda. Ocarala me je milost te poti: morda se, preden se podas nanjo, zdi, da je njena velicina v rezultatu, v trenutku, ko se dotaknes konca. Morda se uspeh zdi edino objektivno gonilo, edini motor tega precudnega pocetja. Morda ne gre za nic drugega, kot se za en predikat vec, ki olepsava in bogati izdelek, ki ga imeujemo 'Clovek' ter je zatorej navznoter prazen, navzven pa blescav.

Meni se ta pot kaze popolnoma prazna, neosmisljena, neusmerjena. Nicesar ne proizvaja in to je njena lepota in vrednost. Da, neizpodbitno dejstvo je, da ucinkuje na telo, ga napne in oblikuje in prezraci ter hkrati razvedri duha, toda to je borno in to ze poznam. Dragocena je, ker mi je predstavila mir, rokovala sem se s praznino in nesmislom, ne da bi me to potrlo, ne da bi vzklikala svoj "zakaj", "kaj pa zdaj", "cemu". Nic je prisel in prisedel in lahko sem se mu ponudila. Pa naj se slisi vulgarno. Obcutek telesa, ki se pritiska ob hladni kamen, misli, ki se zatikajo v majhne epizode, ki ne vstopajo v vrednostna razmerja in ne razvijajo vprasanj, niti odgovorov - ali sploh lahko govorim o misli -, veter, ki cese hrbet in lase, sonce, ki barva vrat in senci planjave, nic preteklosti in nic prihodnosti. Vrnila sem bom, kmalu in zagotovo in pogosto.

...