Herz aus Glas

Dez je beton mokril priblizno tako odlocno, kot danes. Bil je februar, siv, snega in svetlobe od nikoder ze nekaj dni. Vikend sva prezivela v stanovanju, na sobotno jutro mi je uspel zgolj kratek sprehod do trgovine, on pa je, spodvit pod odejo, ze pripravljal prvo pregresno smotko. Zajtrkovala sva v tisini, menda se je v ozadju ciklala kompilacija popevk Leeja Hazelwooda in Nancy Sinatra. Prebirala sva casopisne priloge, pila kavo in se pocasi omamljala. Molcala sva dolgo, nikakor v nelagodju, preden sva v toplo, stojece vzdusje pripustila svoje zaspane, zaradi vremena in raztresenega tedna nekoliko mracne misli. Spomnim se, da mi je govoril o tem, kako ujetega se pocuti, ker mora izpolnjevati naloge, s katerimi se ne strinja, medtem ko bi bilo zivljenje lahko precej enostavno, raztegnjeno v epizodah milovanja z menoj. Seveda je vse povedal lepse in temeljiteje, kot jaz, govoril je namrec veliko in rad, tako zanosno, da je pogosto pozabil, da sedim nasproti njega.
Pritrjevala sem mu, v tistem februarju sva se oba na vse pretege branila sveta, ki se je kazal kot zverizena gmota, ki je stiskala goltanec. Zato sva se neredko zapirala med stene ter govorila, poslusala glasbo in brala, gradila svoje eskapisticno kraljestvo. Ceprav je bila doba trpka, sva se imela lepo, med naju se ni zasekala bolezen.
Dolge vecere sva prezivljala s filmskimi klasikami, znova me je prepriceval v Godarda, jaz pa njega v Bergmana. Ko se nisva mogla dogovoriti, je iz stojala povlekel Herzogovega Agguira ali Herz aus Glas. Osvojila sta me oba, prvi z norim, objestnim in pozeljivim Klausom, drugi s svojo halucinantnostjo. Cetudi ima mocno pripovedno linijo, mi ni ostala v spominu, vem, da je postavljena v umisljeno alpsko vas, zrastlo na steklarski obrti, ki jo industrijska mehanizacija pocasi peha v nemilost in propad. Film je postopoma izgubljal zavest, skupaj z ljudmi, dramaturgija je razpadala, kadri so se zatikali v statiki in praznih, odsotnih pogledih protagonistov, ki niso govorili, ampak hlastajoc za zrakom izpuscali medmete. Kot receno, moj spomin dejstva rad prehiteva, popolnoma mogoce je, da jih napak poudarjam, se vec, sentimentalizacija preteklosti ima rada mlade.
Kakorkoli, tisci me tisti cas in tisti film, saj bi mu ob bok lahko postavila marsikateri dezevni dan. Tisci me podoba cloveka, ki stoji dolg in raven ter strmi v manjsega in skljucenega sovascana, kot bi si ne mogla