Fuck you or die trying! ali Management

Včasih bi ga vprašala kaj konkretnega, pa si ne upam. Pravzaprav nočem drezati, nikakor si še nisva tako blizu, da bi ga lahko napadla z lastnimi lično izdelanimi koncepcijami. Se pa vsekakor veselim te možnosti. Če bo do nje prišlo, kakopak.
V čustvu do njega nisem strastna na način, na kakršnega sem bila nekoč. Veliko manj norosti je v moji ljubezni, veliko več distance, veliko več ozaveščenosti. Ali enostavneje: veliko več razuma. Tistemu kotrljanju v trebuhu kakor da ne dovolim, da bi hreščalo. Vem, da je pristno, toda...

Ljubezen leži pred menoj razdrta in razdelana, opazujem jo v njenih mehanizmih in skoraj laboratorijsko cepim njene patologije, ideale, iluzije, kompenzacije, tudi sanjarjenje in obljube o "za vedno". Sproti beležim vmesni prostor med menoj in njim ter ga skoraj mantrično utrjujem, da bi ne zdrsnila v potrebo po Uniji. Prehudo me je bolela zadnja izkušnja, da bi ponovila običajne napake zanosnih zaljubljencev.

Kljub naporom, ki sem jih prečila, da sem ponotranjila, kar je sprevidel razum, ostajam človek iz mesa, krvi, potu in zgodovine. Nisem nič več kot brodolomec, ki ga je skupaj z nujnimi pripomočki in nepotrebno šaro naplavilo na obalo čudovitega, prostranega otoka, skozi goščavo katerega si je pred menoj že utirala pot četa sotrpinov. Ali sočutečih.

Želim si njegove bližine, topline, pozornosti. Želim si brezkončnih sobotnih zajtrkov, strastnih debat ob vinu in ribi, molčanja in strmenja v podobe, ki jih nariše zimska svetloba, utrujenega hehetanja in medmetov, razlik in presečišč. Vsega tega si želim in svojih želja se ne bojim. Da bi se izpolnile ne morem ničesar zahtevati ali prositi, lahko kvečjemu predlagam. In nenazadnje spoštujem.

Vseeno pa se v mojem zivljenju nizajo dnevi, ko je emocija nenasitna. Tako sem danes svitanje prelezala v blagi jezi in razocaranju, ker nisem dobila, kar sem hotela ali, se bolje, po cemer sem hrepenela. Samo nekaj odobravajocih glasov, ne hladu. A je ze tako, da smo v marsicem sami, predvsem tedaj, ko izravnavamo manko. Lahko se obesimo na drugega, nadvse prirocno je, a hkrati najbolj unicevalno. Rebalans morda vzdrzi moment ali dva, nato pa se pojavi zahteva po vnovicni potrditvi. In takoj zatem spet. In spet. In spet. V nedogled, vse, dokler se moznosti izrekanja in dejanj ne izcrpajo ter zapadejo v velik, mogocen, bolec zev.

Kako potemtakem ravnati, kadar so razumske kapacitete osiromasene, celo tope, ker jih je nazrl bodisi alkohol bodisi sta ucinkovala predmenstrualna posast ali stres? Metoda, ki sem jo ustolicila v zadnjem letu, je enostavna in sestoji iz treh stopenj.

1. Privosci si nekaj histerije, rezi se, blebetaj tjavendan, poisci nekoga, s katerim se lahko o tem pogovoris, nikakor zadevne osebe. Ob tem ne pozabi na humor - ta vzpostavlja ravnodusnost in objekt oddaljuje.
2. Stori kaj povsem profanega. Kot zenska si, torej, lahko obrijem noge ali umijem lase. Nic manj ucinkovito ni prebiranje clankov v dnevnem casopisju.
3. Nazadnje preglej svoja obcutja. Ne pozabi, da se bodo ob priloznosti ponovila, zato jim pristavi trd in neizprosen sklep.

Da sem svoje privatne bolesti odpravila, sem se namenila na trznico in v kosaro sestrelila kilogram cesenj, nektarin, jabolk, kumar, paradiznika in cvrsto glavo ledenke. Kaj se je s surovinami zgodilo zatem, niti ni vazno. Pomembno je, da sem se pomenkovala s starcki z iskrivimi ocmi in tresocimi rokami. Se posebej me je ocaral tisti, ki mi je prodal hrustljavo zelenje: z nevsiljivo naklonjenostjo, pospremljeno s stavkom "Taka lepa deklina si pa zasluzi se kaki bonus" je v vrecko stlacil se domace korenje in petersilj ter se nezno nasmehnil. Dobrodusen ata, v njem nisem slutila tiste odurne naslade moskih, ki obhajajo svojo neobstojeco potenco. Ton njegovega glasu je bil spostljiv in rahel. Pa se malo krhek se mi je zdel, pocasnih gest in previdnih gibov, obkoljen z goro zelenjave in kozarci medu.

Za prizemljitev so potrebna mala, a nadrobno izbrana sredstva. Moja so mi kar vsec.