Hašiš

Počutim se kot bi me nekdo polil z mehčalcem. Ali še bolje - kot da sem se v njem okopala. Posredi je, seveda, bilo nekaj hašiša, vlažnega, dišečega, skrivnostnega hašiša.
Morda je zgornja dikcija preveč ljubeča, pa vendar.

Prejšnji petek se je popolnoma nepričakovano, a zelo na mestu, zaključila ena izmed etap mojega bivanja. Ne morem trditi, da tega še nisem doživljala ali, da se mi to ne bo nikoli več ponovilo, zagotovo pa vem, da se mi ne bo odstiralo v enakih odtenkih.

Gre za preproste stvari: čas, v katerem se raztopiš v tistega, ki ga ljubiš, trenutki, ko se ti maje ogrodje, ko čisto zares začutiš, da le nisi sebstvo, v katerega te želi prepričati doba. Razgrne se ti tvoj neizpodbitni temelj, tvoje čudaštvo, ki ga na skrivaj deliš z ljudmi. To, da si sam, ontološko in eksistencialno, a vse tvoje najbolj skrite sile težijo k nekomu. Uvidiš - vedno znova in znova -, da zavoljo tega si in ostajaš razklan, včasih boleče, včasih indiferentno. Da si, nujno pomeni, da si v paradoksu nikoli dovršene celovitosti.
Razumsko spoznanje je bilo hladno in dlakocepsko, čustva pa so se grmadila in grmela le še v trpljenje, v najbolj zavite hodnike iracionalnega in njegove tesnobe.
Človek bi me lahko označil za hipersenzibilno. A zveni klinično in ne prav. Hipersenzibilni hudo težko najdejo rešitev.
Rešitev vprašanja "Kako naj me to ne stre?" namreč. Stare modrosti navajajo na jogo, meditacijo, srednjo pot, graabljenje peska v tempeljskem vrtu, na vse, kar posameznika približa in obenem priliči Praznini, skratka. Ali bojda. S tem naj bi človek zalepil paket svojega razpršenega jaza, se z njim pomiril in na veke vekomaj živel v nebolečem zavedanju. Bojda.
Z modrostjo starih, ki - ironično - nikoli niso bili naši stari, se na vse pretege strinjam ter se počasi, obolelo in moteno potapljam vanjo. Z vsem spoštovanjem, ki ga premorem. Toda včasih - včasih obvelja tudi čisto poželenje.

Kot pretekli petek, recimo. Spektakularen film, hašiš, alkohol in družba dveh ljubko razigranih prijateljev. Neobremenjeno, skoraj bebasto druženje v soju sveč in medlega brljenja Ljubljane, ob trkanju kozarcev in zapeljivi glasbi. Popolnoma profana, vsakdanja formula, ki pa je učinkovala podobno, kot učinkuje nežna poletna sapa v jetnišnici betona. Sprostila se je napetost ontologije in obstoja skupaj z njegovimi neprespanimi nočmi, neizgovorjenim, padlimi zahtevami in pričakovanji in željami in potrebami, tesnobami, strahovi, odtujenostjo, neprisotnostjo. Vse to se je zamešalo v nekaj hlapljivega, proti jutru pa je že v celoti izhlapelo. Puff.

Ne gre zanikati, da skušam podoben efekt pričarati tudi danes. Ne iz zagate, temveč iz golega užitka. Razmehčani um in čustva se mi zdijo v teh dneh blazno dragocena. Najsi to imenujete eksapizem ali slepota, te noči se predajam Hašišu, da za kratek čas pogoltne nemir.

Zopet

Oni dan je vstala iz postelje in sklenila, da si vzame življenje. Tako, kot dan pred tem.
Zavila se je v kopalni plašč, tudi po šestih letih pranja presenetljivo črn in se posedla na kuhinjski stol. Pred seboj je razgrnila včerajšnji časopis, preletela večje naslove in ga obrnila na zadnjo stran, kjer je razvrščeno vse neobičajno. Med branjem si je z rutinirano kretnjo olupila mandarino in banano, ju pojedla in olupke potisnila na rob mize. Sprehodila se je do hladilnika in s poličke vzela maslo ter se dvignila na prste in na gornji kredenci poiskala med. Oboje si je namazala na kos včerajšnjega kruha in ga pojedla. Žvečila je kot po navadi, hitro in odsekano, skoraj hlastajoče. Okusa si niti tokrat ni zapomnila.
Pred zrcalom v kopalnici je njen obraz bledel. Nanj ni bilo mogoče nalepiti značilnosti, nič takega, kot je brava oči in obrvi, nič takega kot je izraz. Poteze so se spajale v sivilo. Med ščetkanjem zob se je poskusila prepoznati, silila se je v nasmeh. Pa ni šlo, kotički ustnic se niso ukrivili, oči se niso razjasnile, pod žarnico je bila njena koža mrtvaško prosojna. Štrenasti lasje, nekoč tako živi in lepi, so ji objemali vrat in ji čez koničasto ključnico silili med prsi. Počesala si jih je v čvrsto figo, kot že toliko juter poprej, sprva je to počela iz nečimrnosti - figa je njen mladi obraz nekoč omilila, mu vdahnila gosposkost in eleganco -, zadnja leta iz utrujene navade.
Stanovanje je brlelo v svoji zapuščenosti. Praga male garsonjere že nekaj let ni prestopil nihče, razen ostarelega popisovalca plina. Pogrešala je moške, še posebej, kadar se je gola postavila pred ogledalo in resnobno proučevala svoje telo, preštevala njegove madeže, vdrtinice, brazgotine, lise; mislila je, da bi bilo njeno telo lepše, če bi ga vzdrževal tuj dotik. Ga konzerviral.

se nadaljuje...verjetno čisto zares...

ljubezen

rada imam jutra. četudi so pogosta, so še vedno dragocena.
rada imam cigarete. njihovo samoto.
rada fukam.
rada se ljubim.
rada zlezem v mehko, toplo, voljno telo.
rada imam svoje telo. čeprav med menstruacijo veliko jem in zato zateče in je težko in okorno.
rada pijem viski in opravljam življenje.
rada intelektualiziram in se zabijam ob lastno nevednost.
rada si prižgem joint in se sprehajam v temi. na mrazu.
rada imam jesen. ker je njen draž subtilen, njena senzualnost tišja, a prodornejša.
rada plešem. ker med plesom ne govorimo.
rada govorim. še raje poslušam. in osupnem.
rada grem. in se tudi rada vrnem.
rada imam čaj.
rada si umijem lase, si jih spnem v figo in razpustim pred njim.
rada imam jazz. njegov hrup, njegove demone, njegovo pravljico.
rada hodim.
rada tičim v budžangasani. še raje v stoji na glavi.
rada se vozim v dežju. toda ne po avtocesti.
rada ugibam, kako svet doživljajo drugi.
rada razsuvam.
rada sem ti všeč.
rada sem ti naporna.
rada sem ti popolnoma tuja.
rada sem ti odveč.
rada imam tišino ljudi.
rada vas gledam, kako bezljate.
rada vas gledam, kako se ljubite.
rada gledam v vašo temo.
rada imam volkove.
rada imam vršanje dreves.
ljubim veter.
ljubim te, ker ničesar ne zahtevaš od mene.
ljubim te, ker ničesar ne zahtevam od tebe.
ljubim te, ker mene ni v tebi.
ljubim te, ker bi tudi brez tebe lahko.
ljubim te, ker skozi mesto lahko hodiva vsak zase in občudujeva pročelja hiš.
ljubim te le.

Pank je mrtev

Nekaj jih je, pankerjev namreč. Večinoma se skrivajo po zakotjih velikih mest, kot ostanek neke modne muhe vznemirljivih sedemdesetih in osemdesetih. Nekateri, tisti bolj dosledni, ne nosijo zgolj geselskih oblačil, temveč privzeta gesla kričijo v mikrofone in držijo kitare. Balkan hrani vsaj en muzejski primerek, ki naj služi kot resnica vseh drugih: Damir Avdić.

Avdić je star dečko, pankersko dnino služi že več kot petindvajset let. Že več kot toliko časa, torej, prepeva in brenka na glasbilo. Povečini se vse sliši enako, tričetrtinske, distorzirane, ponavljajoče se melodije, ki kar ne dosežejo vrhunca, nanj morda namiguje le občasna ejakulacija samoglasnika ali dveh (zdi se, da je pank v celoti zavezan glasu "a", medtem ko si metal privzema "o" in r'n'b "u"). Kot je pričakovati od starega pankerja ne bo nanudil razburljivih in svežih kompozicij. To panku ni prav nič mar. Šteje druga, transmuzikalična plat.

Sporočilnost. Establišment panka, rojenega konec sedemdesetih let, je bolj kot katerakoli druga glasbena zvrst, reflektiral lokalno in posredno tudi globalno družbeno stanje ter skušal s to refleksijo izklicati spremembe. Besedila so izgovarjala tisto, kar je bilo pospravljenega v jedru družbenega sistema krivičnosti in eksploatacije, ki je zasužnjil tudi ranljivega človeškega duha, ga spridil, zagradil, pretvoril v neobčutljivega. Pank je napaberkoval vse najbolj toge politične očitnosti. Zdi se junaško, ni kaj.

Moda tudi je. Po času, ki je razstrelil vrhovne reči, so se posamezniki molče spopadali z grozo bivanja, prepričani, da je to njihova individualna in posebna usoda. Pank je izkričal nasprotno: Vsi se plazimo po istem dreku. Izkričal je v fris, ni se valjal po policah knjižnic, tuhtal v akademskem kabinetu ali pa se prihulil vsakokrat, ko bi moral o izsledkih obvestiti množico. "Kapitalizem je kurba", "Vsak sistem je problem", "Niko nikoga ne jebe" so bili hrupni ter prepričani. S tem je šarmiral, zmogel se je zoperstaviti rigidni britanski parlamentarni monarhiji, vzhodnonemškemu in jugoslovanskemu socializmu. Združil je jezne in naveličane, ljudi, ki so trpeli pomanjkanje poguma, da bi proti delovali sami. Gibanje je posojalo ideje in načela, ki so se odzivala na dani čas, neposredno, iskreno in preprosto nagovarjala ljudstvo in aktualizirala potrebo po revoluciji. Podzemlje je vriskalo in bljuvalo upor.
Nato pa je pank postal glasbeni žanr, se izpraznil dejanskih vsebin in zapovedal formo, ki ji je pritaknil arzenal družbeno-političnih izgotovljenih mnenj in mišljenjskih vzorcev. Postal je naivna in razen v redkih primerih – kot je obravnavani Avdić - skoraj brezsramna poza.

Iz pankerskega komposta se Avdić dviga zanosno, še vedno kritičen in trdno zavzet. »Boli nas kurac za gladne« in »Svi su mrtvi« sta le drobiž v nepregledni množici socialnih ter režimskih razočaranj. Čutiti je, da svoje pesmi živi in v svoje medklice predano verjame.
Kljub temu panka to ne bo obudilo od mrtvih. Četudi še vedno niza resnice, so te brezperspektivne, ker jim je ob bok mogoče postaviti serijo drugih resnic, drugačnih argumentov in, končno, nerazrešljivi absurd sveta. Pank je pokopala nerazpoznavna valenca resničnosti – neskončnost individualnih, družbenih, političnih resnic, ki so vse po vrsti že prišle do glasu in veljave v svetu, ki ga nestrpno pogojuje komunikacija. Pank ne zmore, tako kot nič drugega, izreči temeljnega in zato lahko predvsem zabava in kratkočasi, pogosto kratkovidno in otroško srdito. Kar je nekoč učinkovalo lucidno, je danes populizem, zgrajen na zastaranih ugotovitvah, osnutkih kritike, ki ne razpolaga z opcijami rešitve. Da, Damir, vemo, kako dvolična bitja smo, kako močan je naš blase, pa vendar – boš ponudil kaj boljšega? Nam povedal, za kaj naj se borimo?

Pankerski boj je izgubljen. Morda povede drugič, ko se zgodovina zakotali za obdobje ali dva nazaj.

Hg

Jaz sem živo srebro. Tekoča in neulovljiva in izmuzljiva. In, če bi me nekaj ali nekdo ujel, bi me lahko uporabil le za staromodni termometer. Kajti živo srebro je zanimivo, ko prosto pada in potuje in je svobodno, ko se steka v oblike po nedoumljivih algoritmih, samosvoje in predrzno. Da, ukleščiti živo srebro ne pomeni priti mu blizu, se ga dotakniti ali njegovo pot razumeti, vse prej kot to. Zakleniti ga v steklovino ne pomeni, da ga ustaviš. S tem ga preprosto oropaš esence. Gibanja in ritma in svojeglavosti. Morda ga tedaj lahko opazuješ, vendar nikakor kot to, zaradi česar si ga želel.

Pojdi

Pred teboj se neutrudno križajo nesmisli. Zev je vstala s teboj, zarežala se je že v jutru. Sprva si se ji izmikal, napravil načrt za njeno izravnavo: drobni opravki in drobne radosti. Ure pa so ga luščile, zev se je režala vedno bolj zlovešče. Kamorkoli si se ozrl: ona. Razdirala te je, počasi in lakomno, dokler nisi utrujen obsedel na stopnicah za hišo. Pepel je padal v pepelnik, ti pa sploh nisi kadil.
Dobro veš, da je jutri morda ne bo in, da te morda nato lep čas ne bo obiskala. Vseeno si jo zapomni, zapomni si njen nasmeh, zapomni si, kaj ti potiska v obraz.

Pojdi. Naj skozte ne piha veter.

Tam pod drevesom, med hrošči

"V bistvu si skala," mi je rekla, medtem ko sva sedeli pod najinim drevesom. Iz travnika so se navdušeno dvigali hrošči - tisti, ki se malopridno in v konvojih zaletavajo v čelo in vrat -, ko je nadaljevala: "Občutljiva si in čuteča, a te nič ne zlomi. Že dolgo te ni nič zlomilo. Grizeš in to občudujem, grizeš skozi vse in že dolgo ne stojiš več."

Morda je res, morda me zares vidi bolje, kot me vidi kdorkoli drug. Morda je potrtost in tesnoba, ki sta me zagrabili ta večer, nekaj, s čimer bom nonšalantno opravila že jutri zjutraj. Ker si ne bom dajala potuhe in se izmikala. Morda pa je moja volja do življenja zares velika, četudi pokadim preveč cigaret. Morda pa se res ne želim ustavljati ob vseh odlomkih svojega duševnega aparata, kljub temu, da se kanijo pribeležiti v podpodje in bodo tam po svoje brbotali naprej in zase iskali drugačno manifestacijo. Morda pa se bojim ustaviti in pregledati to potrtost, ki se je nenadoma sesedla vame. Ker vem, da ima orjaške in tesno prepletene korenine, katerih odmotavanje bi terjalo preveč časa in pozornosti, s katerima nočem razmetavati. Hudičeva naloga.

Danes zatorej odhajam spat nadvse zmedena in v upanju, da se bo vsebina potrtosti z vsakim ciklom ošibila, dokler ne bo povsem izginila. Utruja me...

Zen in umetnost vzdrzevanja

Dolgo je tega, kar sem odkrila kako zanimivo, izzivalno in zabavno rec. Ne morem trditi, da mi je v zivljenju posebej dolgcas, ze nekaj casa namrec napredujem po isti poti, ki sem ji popolnoma predana, na kateri vseskozi odkrivam male, pisane dragulje ter se obenem spotikam ob balvanih frustracij. To pot dolocajo performativne umetnosti, kot se jim dandanes rece, ki mi omogocajo, da svet spoznavam holisticno, ne skozi ustaljene kulture bodisi telesa bodisi razuma. Zato jih ljubim ali, se bolje, zato sem jih izbrala za kljucno manifestacijo mojega bitja. Moj odnos do izbrane poti je vecplasten in kompleksen, v jedru nepreprican, a ga kljub temu snuje neodtujljiva zvestoba.

Danes se mi je priblizala druga, a pravzaprav ne toliko drugacna sladkost: plezanje. Doslej sem napaberkovala zgolj dve travmaticni izkusnji, za kateri krivim bivsega fanta, dobrega in pogumnega plezalca, ki pa svoje mozate plezalske dikcije nikoli ni prilagodil obcutljivemu dekletovemu usesu. Po vseh "Dej ze vpni, no", "levo roko na gornji oprimek, desno nogo na policko, pa se gor potegni", "v bistvu ti zdejle plezas sestko, ne stirke" se je moje navdusenje odlocilno zamajalo.

Po dveh letih karantene sem torej stopila k njej - k trdi, ponekod krusljivi, samozadostni in indiferentni Skali, ki nikogar ne vabi vase, a prav tako nikogar ne odriva. Po kratkih, koristnih in mirno, blagozvocno ter upostevajoce predanih nasvetih sem se zarila vanjo in jo preplezala. Prvi vzpon so spreletavale bojazni in spomini in nizko samozaupanje, drugega ter vse nadaljne pa je pospremila zgolj tezka, aritmicna sapa. Ne zgolj to, seveda. Ocarala me je milost te poti: morda se, preden se podas nanjo, zdi, da je njena velicina v rezultatu, v trenutku, ko se dotaknes konca. Morda se uspeh zdi edino objektivno gonilo, edini motor tega precudnega pocetja. Morda ne gre za nic drugega, kot se za en predikat vec, ki olepsava in bogati izdelek, ki ga imeujemo 'Clovek' ter je zatorej navznoter prazen, navzven pa blescav.

Meni se ta pot kaze popolnoma prazna, neosmisljena, neusmerjena. Nicesar ne proizvaja in to je njena lepota in vrednost. Da, neizpodbitno dejstvo je, da ucinkuje na telo, ga napne in oblikuje in prezraci ter hkrati razvedri duha, toda to je borno in to ze poznam. Dragocena je, ker mi je predstavila mir, rokovala sem se s praznino in nesmislom, ne da bi me to potrlo, ne da bi vzklikala svoj "zakaj", "kaj pa zdaj", "cemu". Nic je prisel in prisedel in lahko sem se mu ponudila. Pa naj se slisi vulgarno. Obcutek telesa, ki se pritiska ob hladni kamen, misli, ki se zatikajo v majhne epizode, ki ne vstopajo v vrednostna razmerja in ne razvijajo vprasanj, niti odgovorov - ali sploh lahko govorim o misli -, veter, ki cese hrbet in lase, sonce, ki barva vrat in senci planjave, nic preteklosti in nic prihodnosti. Vrnila sem bom, kmalu in zagotovo in pogosto.

...

Herz aus Glas

Dez je beton mokril priblizno tako odlocno, kot danes. Bil je februar, siv, snega in svetlobe od nikoder ze nekaj dni. Vikend sva prezivela v stanovanju, na sobotno jutro mi je uspel zgolj kratek sprehod do trgovine, on pa je, spodvit pod odejo, ze pripravljal prvo pregresno smotko. Zajtrkovala sva v tisini, menda se je v ozadju ciklala kompilacija popevk Leeja Hazelwooda in Nancy Sinatra. Prebirala sva casopisne priloge, pila kavo in se pocasi omamljala. Molcala sva dolgo, nikakor v nelagodju, preden sva v toplo, stojece vzdusje pripustila svoje zaspane, zaradi vremena in raztresenega tedna nekoliko mracne misli. Spomnim se, da mi je govoril o tem, kako ujetega se pocuti, ker mora izpolnjevati naloge, s katerimi se ne strinja, medtem ko bi bilo zivljenje lahko precej enostavno, raztegnjeno v epizodah milovanja z menoj. Seveda je vse povedal lepse in temeljiteje, kot jaz, govoril je namrec veliko in rad, tako zanosno, da je pogosto pozabil, da sedim nasproti njega.
Pritrjevala sem mu, v tistem februarju sva se oba na vse pretege branila sveta, ki se je kazal kot zverizena gmota, ki je stiskala goltanec. Zato sva se neredko zapirala med stene ter govorila, poslusala glasbo in brala, gradila svoje eskapisticno kraljestvo. Ceprav je bila doba trpka, sva se imela lepo, med naju se ni zasekala bolezen.
Dolge vecere sva prezivljala s filmskimi klasikami, znova me je prepriceval v Godarda, jaz pa njega v Bergmana. Ko se nisva mogla dogovoriti, je iz stojala povlekel Herzogovega Agguira ali Herz aus Glas. Osvojila sta me oba, prvi z norim, objestnim in pozeljivim Klausom, drugi s svojo halucinantnostjo. Cetudi ima mocno pripovedno linijo, mi ni ostala v spominu, vem, da je postavljena v umisljeno alpsko vas, zrastlo na steklarski obrti, ki jo industrijska mehanizacija pocasi peha v nemilost in propad. Film je postopoma izgubljal zavest, skupaj z ljudmi, dramaturgija je razpadala, kadri so se zatikali v statiki in praznih, odsotnih pogledih protagonistov, ki niso govorili, ampak hlastajoc za zrakom izpuscali medmete. Kot receno, moj spomin dejstva rad prehiteva, popolnoma mogoce je, da jih napak poudarjam, se vec, sentimentalizacija preteklosti ima rada mlade.
Kakorkoli, tisci me tisti cas in tisti film, saj bi mu ob bok lahko postavila marsikateri dezevni dan. Tisci me podoba cloveka, ki stoji dolg in raven ter strmi v manjsega in skljucenega sovascana, kot bi si ne mogla

Fuck you or die trying! ali Management

Včasih bi ga vprašala kaj konkretnega, pa si ne upam. Pravzaprav nočem drezati, nikakor si še nisva tako blizu, da bi ga lahko napadla z lastnimi lično izdelanimi koncepcijami. Se pa vsekakor veselim te možnosti. Če bo do nje prišlo, kakopak.
V čustvu do njega nisem strastna na način, na kakršnega sem bila nekoč. Veliko manj norosti je v moji ljubezni, veliko več distance, veliko več ozaveščenosti. Ali enostavneje: veliko več razuma. Tistemu kotrljanju v trebuhu kakor da ne dovolim, da bi hreščalo. Vem, da je pristno, toda...

Ljubezen leži pred menoj razdrta in razdelana, opazujem jo v njenih mehanizmih in skoraj laboratorijsko cepim njene patologije, ideale, iluzije, kompenzacije, tudi sanjarjenje in obljube o "za vedno". Sproti beležim vmesni prostor med menoj in njim ter ga skoraj mantrično utrjujem, da bi ne zdrsnila v potrebo po Uniji. Prehudo me je bolela zadnja izkušnja, da bi ponovila običajne napake zanosnih zaljubljencev.

Kljub naporom, ki sem jih prečila, da sem ponotranjila, kar je sprevidel razum, ostajam človek iz mesa, krvi, potu in zgodovine. Nisem nič več kot brodolomec, ki ga je skupaj z nujnimi pripomočki in nepotrebno šaro naplavilo na obalo čudovitega, prostranega otoka, skozi goščavo katerega si je pred menoj že utirala pot četa sotrpinov. Ali sočutečih.

Želim si njegove bližine, topline, pozornosti. Želim si brezkončnih sobotnih zajtrkov, strastnih debat ob vinu in ribi, molčanja in strmenja v podobe, ki jih nariše zimska svetloba, utrujenega hehetanja in medmetov, razlik in presečišč. Vsega tega si želim in svojih želja se ne bojim. Da bi se izpolnile ne morem ničesar zahtevati ali prositi, lahko kvečjemu predlagam. In nenazadnje spoštujem.

Vseeno pa se v mojem zivljenju nizajo dnevi, ko je emocija nenasitna. Tako sem danes svitanje prelezala v blagi jezi in razocaranju, ker nisem dobila, kar sem hotela ali, se bolje, po cemer sem hrepenela. Samo nekaj odobravajocih glasov, ne hladu. A je ze tako, da smo v marsicem sami, predvsem tedaj, ko izravnavamo manko. Lahko se obesimo na drugega, nadvse prirocno je, a hkrati najbolj unicevalno. Rebalans morda vzdrzi moment ali dva, nato pa se pojavi zahteva po vnovicni potrditvi. In takoj zatem spet. In spet. In spet. V nedogled, vse, dokler se moznosti izrekanja in dejanj ne izcrpajo ter zapadejo v velik, mogocen, bolec zev.

Kako potemtakem ravnati, kadar so razumske kapacitete osiromasene, celo tope, ker jih je nazrl bodisi alkohol bodisi sta ucinkovala predmenstrualna posast ali stres? Metoda, ki sem jo ustolicila v zadnjem letu, je enostavna in sestoji iz treh stopenj.

1. Privosci si nekaj histerije, rezi se, blebetaj tjavendan, poisci nekoga, s katerim se lahko o tem pogovoris, nikakor zadevne osebe. Ob tem ne pozabi na humor - ta vzpostavlja ravnodusnost in objekt oddaljuje.
2. Stori kaj povsem profanega. Kot zenska si, torej, lahko obrijem noge ali umijem lase. Nic manj ucinkovito ni prebiranje clankov v dnevnem casopisju.
3. Nazadnje preglej svoja obcutja. Ne pozabi, da se bodo ob priloznosti ponovila, zato jim pristavi trd in neizprosen sklep.

Da sem svoje privatne bolesti odpravila, sem se namenila na trznico in v kosaro sestrelila kilogram cesenj, nektarin, jabolk, kumar, paradiznika in cvrsto glavo ledenke. Kaj se je s surovinami zgodilo zatem, niti ni vazno. Pomembno je, da sem se pomenkovala s starcki z iskrivimi ocmi in tresocimi rokami. Se posebej me je ocaral tisti, ki mi je prodal hrustljavo zelenje: z nevsiljivo naklonjenostjo, pospremljeno s stavkom "Taka lepa deklina si pa zasluzi se kaki bonus" je v vrecko stlacil se domace korenje in petersilj ter se nezno nasmehnil. Dobrodusen ata, v njem nisem slutila tiste odurne naslade moskih, ki obhajajo svojo neobstojeco potenco. Ton njegovega glasu je bil spostljiv in rahel. Pa se malo krhek se mi je zdel, pocasnih gest in previdnih gibov, obkoljen z goro zelenjave in kozarci medu.

Za prizemljitev so potrebna mala, a nadrobno izbrana sredstva. Moja so mi kar vsec.

Kako se razgaliti v dveh korakih?

19.2.2008:
So bolezni, hujše od bolezni,
so bolečine, ki ne bolijo, niti v duši,
a so boleče bolj kot druge.
So sanjane tesnobe, bolj realne
kot tiste, ki nam jih prinese življenje, so občutki,
občuteni samo s tem, da si jih predstavljamo,
ki so bolj naši kot naše lastno življenje.
Toliko vsega, kar brez obstajanja
obstaja, nenehno obstaja,
in nenehno je naše in mi ...
Nad zelenim vrtinčenjem širne reke
beli cirkumfleksi galebov...
Nad dušo nekoristno valovanje
tega, česar ni bilo, ne more biti in je vse.
Daj mi še vina, ker je življenje nič.

/Fernando Pessoa/

2.8.2008: Redkokdo - ce kdo - me navdaja z enakim obcutjem tako v realnosti, kot v sanjskem svetu. Ti priklices na obeh straneh krhko, a nezlomljivo polnost. Dobro jutro v Baskijo! /sms od MC/

Milost, teznost, pijanost

Jebiga, vzhicena sem. Po popolnem dnu se venomer prileze drugacna manicna faza, lubricirana z utrujenostjo, vinom in borovnicevim zganjem.
Prispela sem v drugo mesto, za menoj je vec kot tri mesece poti, procesa, introspekcije, prevprasevanja, solz, smeha, erotike, dela, plesa, dekonstrukcije in destrukcije. Vsega ni moc sesiti v tkanino besed, verjetno bom, ko se pot konca, zbirala in sestavljala delce se dolgo zatem. Postavljena sem v hiperrealnost, tukajsnja situacija se ne more meriti z vsakdanom, ki sem se ga ze naucila obvladovati s pojmi in za katerega ze znam poiskati primerne mehanizme. Pravzaprav ne znam o tem - se posebej, kadar sem pijana - povedati cisto nic.

Sestnajst ljudi je ta vecer sedelo za mizo, jedlo in pilo. Vmes jaz, razlomljena in nezna, utrujena in zaljubljena. Govorili smo o cemer pac govorijo skupine, kadar prevec jedo in prevec pijejo, navadno se vse iztece v petje in zibanje in emocionalno poplavo. Danes je k sreci prevladoval humor, dober, cvrst, izviren humor. Kontekst ni pomemben, v tem trenutku nisem naklonjena suhi deskripciji. Kar me je prineslo v medmrezje, je ta poseben, redek obcutek milosti, ki se naseli pod prsnico in sili na plano ter navsezadnje zaropota v trebuhu. Radost, da sem izpostavljena dogodkom, ki bi jim navadno ubezala, ljudem, ki so mi zvesti, a v esenci tuji, vprasanjem, na katera odgovarjam vsak dan sproti in z vsakim dnem drugace. Da sedim na postelji ob premicni steni, za katero blago smrcita dva fantica in bingljam z nogami, da se luci v stanovanju pocasi ugasajo, niti voda ne tece iz pip. Da se pocutim neznansko samo, a me to niti malo ne plasi. Da v ozadju skripajo Radiohead, ki jih za spremembo nisem nastavila jaz, ampak Marko. Da se bom zbudila v oranzno jutro nad reko. Da bom pokadila se zadnjo cigareto in pustila, da to obcutje izzveni. Spisek je skorajda nerazpoznaven.

Nadaljevala bi v nedogled, vendar bi v tem razpuscenem toku zapisovanja slej kot prej trcila ob vse, kar boli in, kar ne sije s tako carobnim sijajem, kot ta vecer. Naletela bi na tisto drugo osamljenost in na tisto drugacno izpostavljenost. Ampak recimo, da topot zakljucujem tik preden omama popusti. Malo preden si krcevito zazelim, da bi zaspala v ljubecem objemu, na varnem pred vsem, kar morebiti prezi za vogalom.

Obscure Objects of Desire

1. My sense of humour is concrete and dark.

2. I adore the smell of ylang-ylang.

3. I have burried 4 parrots behind our house. Two male and two female.

4. I adore high-waisted trousers.

5. I have so far never broken a bone.

6. I adore eating grilled squid while sitting by the ocean.

7. Buddhist monks are sexy.